Liberalna, republikanska in krščanska desnica skupaj z levico v oblaku judeo-krščanskega izročila

V zadnjem času opažam(o), da Evropa in ZDA drsita vedno bolj v območja prefinjenega totalitarizma, v katerem je vedno več (samo)cenzure v izrazu in kjer se dogaja velikanski premik tako v smislu zamenjave evropskih narodov kot tudi v smislu nalaganja ogromanskega finančnega bremena. V obeh primerih bodo v izjemno težki situaciji bodoče generacije, saj se bodo na eni strani srečevali z nižanjem standarda, po drugi strani pa z vedno večjim pritiskom skupin ljudi afriškega ali bližnjevzhodnega porekla, za katere se danes lahko z veliko gotovostjo trdi, da je njihov način dojemanja sveta bistveno drugačen od evropskega. Pri tem ne gre le za kulturno pogojene vzorce, temveč tudi za vrojen (genetski) potencial. 

Seveda tekst obravnava politično filozofske oziroma ideološke teme, ki se tičejo krščanskih kultnih in kulturnih vzorcev, a so vseeno vpete v nek izjemno kompleksen odnos med evolucijskimi strategijami posameznih narodov, ki se srečujejo v področju Evrope in ZDA.

Zato pri tem tekstu izhajam iz predpostavk evolucijske psihologije, ki nam vedno bolj natančno razkriva dokaj očitno dejstvo, da je biološka osnova tista, iz katere izhajajo kulturni vzorci in običaji, prav tako pa, da so si ljudje (glede na te evolucijsko pridobljene značilnosti) v enih rečeh podobni, nekatere karakteristike se med sabo precej razlikujejo. Ali kot pravi en od najbolj citiranih evolucijskih psihologov, Steven Pinker, avtor izjemne knjige "The Blank Slate": 

"Zdi se, da evolucijski psihologi želijo razkriti naše najplemenitejše motive kot zgolj egoistični interes: da je naša ljubezen do otrok, sočutje do nesrečnika in občutek za pravičnost le taktika v darvinističnem boju za ohranjanje naših genov."

Pomemben vidik tega je seveda tudi ta, da se evolucijsko-psihološko gledano,  različne etnične skupine nenehno med sabo srečujejo in druga na drugo delujejo bodisi v smislu kulturnih prepletov, vplivov, tihih vojn, prilagajanj ali pa, če pride do močnih trenj, te zadeve lahko izbruhnejo v oborožene konflikte. 

Drsenje tako imenovane "desnice" v območje levih ideoloških konceptov se dogaja dolgoročno že vsaj od 18. stoletja. V blogu "Nekaj besed (o) desnici" opisujem ravno to "drsenje" od desne proti levi.

Toda tisto, kar je predvsem zanimivo, je neka skupna predispozicija levih in desnih strank, ki današnji Evropi ne omogoča prestopit določenega praga v samoiniciativno, suvereno in odločno iskanje evropske lastne identitete. 

Večina teh vsebin izvira iz krščanskega, bolj ali manj judovskega izročila in se z antičnim, tevtonskim oziroma evropskim duhom sklada le v zelo ozkem segmentu. V kolikor vzamemo v obzir nekatere že prevzete kulturne koncepte, ki so skozi stoletja postali "evropska dediščina", četudi so v izhodišču bili semitskega porekla, pa se ti skupni segmenti levice in desnice nahajajo skoraj izključno v tem preseku.

A pri tem ne gre za neke obskurne, obrobne točke razumevanja sveta v območju (levih, liberalnih in tudi večine desnih) politično-filozofskih konceptov, temveč po mojem mnenju za ključne točke, skozi katere lahko uvidimo ujetost evropskega civilizacijskega kroga v neko stanje otrplosti ob migrantski krizi. 

Pri tem ti koncepti, ki so po posameznih podnaslovih našteti in kratko komentirani, nosijo to bistveno nezmožnost ohranitve svoje identitete, svoje zgodovine in svoje prihodnosti. Skoznje lahko vidimo, kako sploh pride do situacij, v kakršnih smo se Evropejci znašli že večkrat, le da se tokrat stvari dogajajo mnogo bolj podobno temu, kar se je dogajalo v starem Rimu. Demografska sprememba je tista, ki počasi spreminja tok civilizacije in ga obrača v smer, v kateri se bo težko obdržala v njeni kompleksnosti in inovativnosti na vseh možnih področjih...

Toda preden preidem na te ključne točke, se vprašajmo zakaj je prav migrantska kriza, ki smo ji priča v zadnjih nekaj letih, tako zelo indikativen lakmusov test te globoko zakoreninjene samouničevalnosti Evrope? 

Bistvene reči lahko razberemo iz treh procesov, ki potekajo v tem trenutku in so potekali že nekaj časa: 

1. razpušanje identitete posameznih narodov in njihove volje po preživetju, ki se po drugi svetovni vojni rapidno manjša (vidno po zmanjševanju natalitete)

2. nova dognanja na področju genetike, evolucijske psihologije, nevroznanosti, zgodovinskih ved in tehnoloških inovacij, so ob dejanskih vsakodnevnih izkušnjah z migranti pokazala na praznino mita o enakosti

3. tako vzpon najbolj barbarske inačice islamske politične ideologije kot tudi zadnji vzdihljaji marksistične ideologije vsak v svojem zenitu iščeta zadnje možne rešilne bilke za "revolucionarne spremembe" v smereh, ki vse predvidevajo rušenje evropske civilizacije in sesutje evropske rase.

Nekatere od teh vsebin odlično prepoznajo avtorji Manifesta Nove desnice (Alain de Benoist in Charles Champetier), ki so že v 70tih očitno dodobra analizirali stanje stvari in predlagali določene rešitve, ki so danes verjetno celo bolj aktualne (vsekakor pa bolj akutne) kot takrat. 

Univerzalizem

Če začnem pri najbolj akutni in hkrati najbolj "nevidni" vsebini, ki jo ob nenehnem poudarjanju usode "človeštva", "univerzalnih" načel, "univerzalizma" vseh možnih dejavnosti človeštva in "človekovih pravic" niti ne vidimo več kot nekaj, kar je vezano skoraj zgolj in edino na evropski civilizacijski krog. 

Če se premaknemo v območje Afrike, Azije, ko gledamo na narode, ki niso bili prežeti s krščanskim religioznim programom in dodatno z razsvetljensko inačico podobnih univerzalnih principov "človeštva", naletimo na čisto ignoriranje teh principov. Kitajce, Japonce, afriške narode in etnije, večino tihomorskih ljudstev ali pa drugih ljudstev po zemeljski obli niti malo ne zanima "človeštvo" kot celota. Prav tako je za "človeštvo" prav malo mar arabskemu kulturnemu krogu, dokler ne gre za islamizacijo in jihad ter spreobrnjenje nemuslimanov v muslimansko vero...

Univerzalizem človeštva, skrb za univerzalno "človeštvo" je nekaj, kar je vsekakor med bolj pomembnimi pridobitvami evropskega civilizacijskega kroga, saj v svojem jedru izvira iz helenistične kulturne ideje, v katero je bilo možno vključiti tudi ljudi, ki niso bili grškega izvora, pa so vseeno bili zmožni vzdrževati kulturno povezavo. Prav tako se je podobno kulturno-civilizacijsko mreženje univerzalizma kot zmožnosti sodelovanja v večjem imperiju in z relativno veliko religiozno svobodo, preneslo v rimsko civilizacijo. Toda enoboštvo bližnjevzhodnega krščanstva je s svojim vztrajanjem glede nezmožnosti medsebojnega sobivanja različnih kultov znotraj neke večje civilizacijske enote prineslo reakcijo Rima, a je hkrati tudi zmagalo kot princip religiozne dogme ob propadu cesarstva. V tako razumljenem "univerzalizmu" krščanskega tipa gre torej za načelo, ki ga je v versko življenje prinesel sv. Pavel, ki je bil visoki častnik rimske vojske in se je spreobrnil v krščansko vero. Pri tem se ni le preimenoval iz Savla ter s tem zakril svoje judovske korenine, temveč je skupaj s svojim imenom speljal še projekt "univerzaliziranja" sicer zelo etnično obarvane vere judovske ločine kristjanov. Tako je prenesel v območje rimskega imperija nekaj, kar je bilo v osnovi blizu vsem evropskim prebivalcem imperija, saj se je kot univerzalizem skladalo z njihovim kulturnim vzorcem. Hkrati pa je ta vzorec lahko bil uporabljen na enak način kot so ga poznali prebivalci rimskih dežel že od prej, le da je namesto vojaških mest, preko katerih se je širilo cesarstvo, cerkev začela širiti svoj vpliv preko organizacije samostanov in cerkvenih naselbin...

Skrb za uboge (patološki altruizem)

Druga točka, ki seva iz biblijskega izvira, a ima hkrati izreden učinek na družbe sodobne Evrope, je vsekakor "skrb za uboge". Ta sicer izredno lep in v vseh pogledih skoraj neoporečen občutek nesebičnega altruizma je sam po sebi verjetno popolnoma neškodljiv. Sočutje in iz tega izvirajoča skrb za drugega verjetno kulturno (tudi genetsko) po zahodni Evropi izvira iz po-ledenodobnih evropskih naselbin, o čemer govori v svojem odličnem predavanju o patološkem altruizmu in razlastitvi belcev dr. Kevin MacDonald. 
Dokler seveda ne pride do tega, da se ta dobrosrčnost izkoristi in instrumentalizira v strukture, v katerih so na eni strani "skrbniki", mafijsko organizirani botri, ki zahtevajo sredstva in na drugi strani so tisti, ki so zaradi usmiljenja in svojega patološkega altruizma pripravljeni plačevati ta sredstva do mere, ko sami postanejo ogroženi. Seveda taka instrumentalizacija ne računa samo na posameznike, ki so morda patološki altruisti, temveč skozi določene zakone, knjige, postave in moralne zapovedi prisili večino, da plačuje in preko kupa posrednikov "pomaga" tako imenovanim skupinam, ki so "ogrožene, marginalne, si ne morejo same pomagati" ipd.. Tako je večina dolžna vplačevati novodobne "odpustke" za grehe, ki jih v bistvu sploh niso naredili in o njih vedo le toliko, kolikor jih mafijski botri uspejo skozi medijski in šolski sistem indoktrinirat ter prepričat, da so krivi zaradi svoje barve kože ali nacionalne pripadnosti.  

Sistemi, ki nenehno tolčejo po veliki večini z moralnimi obtožbami o "belski nadvladi", "holokaustu", "kolonijah", "belski privilegiranosti" ipd, to delajo iz zelo praktičnih vzrokov...

Pri tem delu je zelo pomemben tudi anti-krščanski vidik tega istega procesa bičanja predvsem belih kristjanov v obtožbah o njihovi krivdi glede "lova na čarovnice", "inkvizicije", "misionarske odgovornosti v kolonizaciji", "genocidu nad staroselci" ipd... Zanimivo je, da se pri tem lažni moralisti, ki v istem hipu brez kančka vesti zamižijo pri stotinah milijonih mrtvih žrtev socialističnih revolucij, naslonijo ravno na krščansko izročilo saj je bistvo v tem, da skušajo kar se da izpostaviti občutek krivde, kar je naslednja točka v našem pregledu:

Krščanska "krivda" in greh

Krščanska "krivda" je eno od najbolj uspešnih psiholoških orodjih pri programiranju in urejanju evropskih družb. "Izvirni greh", s katerim se rodiš in ki je vir nenehnega pomanjkanja samozavesti, prepričanosti v svoje poglede, v svoje delovanje, je vsekakor izredno uporabno sredstvo za kup manipulativnih postopkov in dejavnosti. Če se ta greh bistveno povezuje s spolnostjo, je toliko bolj učinkovit, saj s tem lahko precej močno vplivaš na cel kup psiholoških "registrov", s katerimi je povezana spolnost kot verjetno najbolj intimna veza med osebami, hkrati pa s tem vplivaš na rodnost neke družbe.

Pri tem je samo krščansko izročilo poskrbelo tudi za dober sistem pregleda nad družbenimi dogajanji, saj je praktično vsaka "ovčica" morala priti slej kot prej na spoved. S takim dejanjem izkoriščanja severnjaške odkritosrčnosti, ki je v težkih naravnih pogojih bila evolucijsko gledano nujna za sodelovanje in preživetje malih skupin, se je cerkvena in kasneje tudi druge oblastne strukture, zasidrala v medsebojne odnose kot se vanje lahko zasidrajo tajne agenture, ki temeljijo na ovaduštvu, izključevalnosti in vzpostavitvi medsebojnega nezaupanja v skupini...

Podobno strukturo, ki ravno tako bazira na krivdnemu odnosu, so v zahodni, vedno bolj sekularni družbi, vzpostavili psihoanalitiki (s Freudom kot očetovsko figuro), z izjemnim vplivom tako v praksi kot tudi v teoriji. Pri tem naj izpostavim dva vidika te dejavnosti: 

-eno je moč krivde, ki so jo psihoanalitiki videli kot nekaj, kar je povezano s kulturo krščanstva in s (starševskim) nadjazom, zato so se trudili krivdo čimbolj radikalno odstranit kot nekaj slabega. S to odstranitvijo krivde so seveda dosegli tudi v veliki meri odstranitev velike večine izročenih tradicionalnih vrednot, ki so se prenašale skozi generacije kot odgovornost ravno zaradi izhodiščnih občutenj krivde pri "napačnem ravnanju". Tak način razmišljanja o krivdi je seveda prinesel širše posledice v prostoru Evrope in ZDA, saj je v dvajsetem stoletju omogočil bistvene zavrnitve tradicij in s tem razprl pot vsemu, kar je prihajalo kot popolnoma neodgovorno, "svobodno" in je, vsaj v zahodnih družbah, zelo močno vplivalo na razsutja cele vrste običajev... Zanimivo je tudi to, da so isti psihoanalitiki opisovali psihopate kot ljudi, ki nimajo občutka krivde.

- drug del pa predstavlja moč organiziranih skupin, ki v razsutih družbah vzpostavijo kontrolo že samo s tem, da držijo svoje ljudi v bolj organiziranih, tradicionalno- moralno manj razsutih medsebojnih razmerjih in bolj podrejene skupnemu cilju.

Brisanje tradicije

Brisanje tradicionalnih ritualov, običajev, izhodiščne kulturne identitete je čisto direktno povezano s celim kupom problemov, s katerimi imamo opravka v sodobnem zahodnem svetu. Pri tem seveda nočem zavezanost tradiciji izpostaviti kot neko kaprico ali kot da bi želel, da se vzdržuje neko nespreminjajoče se, zaledenjeno stanje (npr. kot Amiši, plemena v brazilskem pragozdu..), temveč bi rad izpostavil naravni razvoj, v katerem se, podobno kot pri posamezniku, naslonjenost na svoje prednike in zdrav odnos do svoje naravne, tradicionalne kulture kaže v samozavesti, suverenosti in vsebinski polnosti (smiselnosti) nadaljevanja življenja nekega naroda. Slovenski pesnik F. Prešeren je v Krstu pri Savici izjemno podrobno in natančno prikazal ravno to, kar se je zgodilo Evropi po pokristjanjenju, ki je (vsaj kolikor zgodovina dopušča vpogled), vedno potekalo od zgoraj navzdol in sicer tako, da so elite sprejele novo vero ter prisilile ljudi, da so to novo vero začele v celoti prakticirati. Skoraj v vseh primerih, kjer je prišlo do uporov, so upori bili krvavo zatrti in pokristjanjevanje je potekalo na silo. V Krstu pri Savici se ep konča v tragični nezmožnosti glavnega junaka, da bi naredil karkoli, kar bi še imelo dejanski smisel in zato resignirano pokrščuje svoje ljudi, čeravno je zaradi tega izgubil tako ozemlje, svoj položaj, staro vero, žensko, ki jo je ljubil (ker se je zaobljubila novemu Bogu), vse prijatelje in so-vojake, ki jih je vodil v boj in nenazadnje in neizrečeno, a vendarle izjemno pomembno: nima naslednikov...

E. Burke v svojem slavnem stavku o družbi kot pogodbi med živečimi, njihovimi mrtvimi predniki in njihovimi še ne rojenimi naslednjiki nehote vplete v ta časovni kontinuum tudi izročilo, saj brez izročila začne pogodba razpadat v nenehno "tukaj in zdaj le zase". 

S tem se "sveto" spremeni v nekaj, kar ni več vezano na transcendenco samega prenosa predniške misli v bodočnost in ni več v nobenem smislu povezano z realnostjo dejanskega prenosa genov, roda, naroda: 

"religija" ni več "povezava" generacij, temveč le še ritual, ki z izgubo vsebine prej ali slej postane osebni eskapizem in morda javna folklora. Postane abstraktno, odmaknjeno in - v primeru krščanskega izročila mitologije - povsem prenešeno v polje prednikov nekega drugega roda, Judov.

Renesančno ponovno odkritje antične, neposredne povezave med takratnimi prebivalci Toskane in njihovimi rimskimi ter grškimi predniki, je prineslo v evropsko kulturo veliko inovativnih idej in energije, v katerih se je prekalil nov evropski duh v starem vesolju antične civilizacije. V zelo zanimivi študiji o renesančnih in protirenesančnih gibanjih J. Dunn-a je ena izmed osrednjih tez ta, da je Dante odprl pot v novo interpretacijo krščanskega Boga skozi podobnost zmožnosti božanskega spoznanja, kakršnega zasledimo v delfskem izročilu inicijacije. 

Zelo hitro se je organizirala mreža "jehovovo" orientiranih cerkvenih in posvetnih vladarjev ("Jehovian"- tako jih poimenuje J. Dunn), da bi se ta nov razmah zatrl. Nasprotniki nove svobode, ki je zasvetila kot "epoptika" in kot prebujenje racionalnega, kot budnica zvez z rimskimi predniki in neke vrste nacionalnega ponosa ter rahljanja totalitarnih zasevkov krščanstva, so v teh naporih tudi hitro našli kup poti, preko katerih so skušali vse napore razprtja svobode zmanjšati, predvsem pa spraviti v okvire čim večje obvladljivosti.

V porenesančnem svetu je zelo pomembno omeniti tudi napore nekaterih razsvetljenskih in sodobnih mislecev, ki so prepoznali sheme in strukturne vozle ter jih opredelili in skušali preseči skozi tiste vizije humanizma, ki je v temelju prežet z antično in tradicijo. Zelo zanimiva knjiga, ki kaže na to, kako so se vidiki religioznih shem spreminjali in potovali v preoblekah skozi čas razsvetljenstva, ima naslov "Explaining Postmodernism", pisec pa je Stephen Hicks.
Umetniško delo Wagnerja in filozofsko delo Nietzscheja, v katerih sta prevprašala in pregnetla krščansko jedro umetniške in filozofske misli, vsekakor postavljata velik mejnik v odnosu do evropske identitete. O tem, kako se ta veže na kup starih religioznih običajev in verovanj, pa zanimivo opisuje tudi ta članek: 

"Nevidna roka", ki vodi nas in trg?

Tako krščanstvo kot liberalne ideologije svobodnega trga imajo v podlagi predpostavko, da nas vodi "nevidna roka", nek samourejajoči se princip, ki se v krščanstvu racionalizira skozi besedo "Bog", "božja previdnost" ali njegovo "vodstvo", ki nam ureja življenja, ne glede na to, ali to razumemo ali ne.
Trditev, da gre za samourejanje, je podobna temu, ko smo prepričani, da je lahko neka reč "ne-ideološka" ali pa, ko rečemo, da se naučimo nekih predpostavk, iz katerih potem lahko svobodno sklepamo o zadevah, ki jih spoznavamo kasneje. Ne eno ne drugo ne drži, saj naši možgani delujejo tako, da se tvori neka mreža po podobnem principu kot se tvorijo povezave med ljudmi. Ko si v življenju ustvarimo neko mrežo znancev in prijateljev, se med njimi ustvari določena vsebina, ki jo težko kar zanikamo in prekinemo, še težje pa jo pozabimo in si naredimo novo, ki se s staro ne bo več povezovala. 

Pri "samourejanju" je ravno tako ogromno nevidnih postopkov in dejavnosti, ki jih ne ozavestimo, a so povsem povezane z našimi lastnostmi, ki jih nosimo s sabo genetsko in posledično kulturno. Naša dejanja so naključna v toliko, kolikor izbiramo med preferencami, ki jih nagonsko čutimo in so vpisana v naš genetski material.

Če je v krščanski kulturni predpostavki "nevidna roka" tista, ki posega v naša življenja od zgoraj, je v liberalni predpostavki "nevidna roka" princip, ki prihaja v naša življenja kot mreža odnosov, torej manj hierarhično in bolj demokratično. Toda tako prva predpostavka, ki predpostavlja Eno, ki odreja vse, kot tudi druga predpostavka, ki predpostavlja neko samourejanje po milosti enakovrednosti, sta zelo problematično zastavljena. Namreč pri tem pozabljamo na nešteto izumrlih plemen in rodov, ki so v toku časa in usode verjeli "nevidni roki", pa se kljub tej veri zgodil izbris... Prav tako pozabljamo, da je v vseh preživelih plemenih bil vzpostavljen sistem skrbnikov in urejevalcev skoraj vseh možnih vidikov človeških dejavnosti. Večja, kot je bila kultura in civilizacijska zgradba, več in bolj natančne so bile medsebojne povezave ter bolj globoka in široka pedagoška dejavnost, ki je vstopajoče pripravljala na sheme, v katerih bodo živeli.
V tem smislu se mora tudi na "nevidno roko" trga nujno pogledati z distanco in z uvidom v to, kje to sploh lahko deluje vsaj do neke mere? Koliko in kakšne šolske, pravne, politične ter infrastrukturne sisteme mora taka družba imeti? Kakšen mora biti povprečni IQ v takih družbah? Skratka, gre za antropološke predpostavke, ki jih libertarna struja politike očitno spregleda v svojih teoretičnih temeljih...

Kajti narava medsebojnih človeških odnosov je evolucijsko gledano taka, da se takoj vzpostavijo močne hierarhije, ki imajo v vseh pogledih tendenco postati monopoli in le v primerih, ko se monopoli začnejo krhati, se sproži tudi iskanje dogovorov, v katerih bodo privilegirane strukture želele ohranjati tak status tudi nasledstveno, v kolikor je to le mogoče...

Enakost

Napačna antropološka predpostavka o enakosti je naslednja točka, skozi katero se zrcali krščanski etos in o kateri se tako leve kot desne ideološke grupacije strinjajo. Mitološki status enakosti, ki se v krščanskem obnebju kaže najprej v božjem pogledu na ljudi (ki so enaki, saj so narejeni "po božji podobi"), je povsem povzelo razsvetljenstvo in še posebej med razsvetljenci Jefferson s svojo slavno predpostavko: "Vsi ljudje so bili ustvarjeni enaki..."

In vendar je kristalno jasno vsakemu, ki le pogleda okrog sebe, da je ta enakost kvečjemu le podobnost in da imajo tako posamezniki kot tudi grupacije ljudi precejšnje prirojene razlike. O prirojenih značilnostih in neenakosti je mnogo virov, med katerimi je vsekakor en najbolj osnovnih Hamiltonov zakon, ki nam razloži, zakaj med grupacijami različnih živih organizmov vseh vrst prihaja do večjega ali manjšega altruizma in kako se to dejansko tudi matematično izračuna. Podlaga tega izračuna pa je to, da so si določene grupacije genetsko bolj podobne in torej prihaja med njimi do večjega altruizma in med določenimi je genetska različnost večja- v teh primerih pa se altruizem zmanjša.

Tako lahko z gotovostjo trdimo, da prirojene značilnosti niso samo tiste najbolj vidne na zunaj, marveč se tičejo tudi lastnosti, po katerih hitro spoznamo pripadnike neke skupine po njihovih karakternih lastnostih, zmožnostih, potencialih... Kot je Mendel preko križanja graha prikazal samo strukturo genetskega nasledstva ali kakor je Darwin (med drugim) dokazoval evolucijske spremembe preko primerov vzgoje pasjih vrst, lahko preko teh istih primerov jasno vidimo, da so tudi človeške grupacije (etnije) v svoji genetski raznolikosti med sabo bolj ali manj različne, hkrati pa med njimi prihaja do določene tekmovalnosti, evolucijske dinamike v preživetvenih naporih.

Ko torej gledamo na človeške združbe, jih je potrebno pogledati tudi iz vidika te neenakosti in ugotavljati, kako so njihove preživetvene evolucijske strategije različne glede na situacije, v katerih so se razvile, v katerih se nahajajo v času in prostoru..

V odnosu do "enakosti" je treba omeniti koncept "enakopravnosti", ki je vsekakor nek poseben vidik evropske izkušnje prava in pravnih standardov, izhajajočih iz rimskega prva. Ta koncept osnovne enakopravnosti pred zakonom predvideva različnost oseb in njihovih izhodiščnih točk v območju prava, a jih postavlja v enakovredne položaje s tem, ko izbira tretjo, nezainteresirano osebo, slepo za prijateljstvo ali koristi, ki razsoja v sporu. 

"Blank slate" kreacionizem

Eden od temeljnih tekstov, ki sem ga v uvodu že omenil, je vsekakor The Blank Slate Stevena Pinkerja. V tem tekstu slavni evolucijski psiholog popolnoma razbije mit o tem, da smo ljudje rojeni kot "tabula rasa" (nepopisan papir) in da nas bi naj torej bistveno oblikovala šele kultura, ki nas obdaja. Genetska baza namreč določa mnogo preveč bistvenih predpostavk za razvoj v nekih smereh, da bi lahko samo z vzgojo spremenili večino teh izhodišč. 

Ideologija, da je človek pred vstopom v svet tako rekoč še "nepopisan list" in da ga predvsem usmeri in uredi okolica, je seveda prav tako zelo povezana z judeo-krščanskim pogledom na svet. Ne sicer tako določeno, kot npr. pri "tabula rasa" izhodišču pri Rousseauju in nekaterih drugih razsvetljenskih filozofsko-političnih mislecih, vseeno pa v toliko, kolikor je čistost otroških duš povezana z božanskim principom. Stavki kot so: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo", nakazujejo tak pogled, hkrati pa se z obrezovanjem, skrbjo za nenehno prisotnost verske misli od rojstva naprej vidi, da gre za globoko zavezanost temu principu.

Je pa po drugi strani res tudi to, da ima judeo-krščanstvo nek določen zadržek glede popolne čistosti otrok, kajti po izročilu je vsakdo rojen z izvirnim grehom. In ta greh bi lahko nakazoval neko predispozicijo, s katero se moramo soočiti v življenju ter jo preseči skozi iniciacijo (krst), da se nam greh izbriše.

To, da v vseh zgodovinskih obdobjih skoraj vse etnije dojemajo družinske linije kot tiste, ki s sabo nosijo določene slabosti in prednosti, je v sodobni znanosti potrjeno skozi genetske študije, meritve določenih lastnosti, napovedmi določenih genetskih bolezni, višine inteligenčnega kvocijenta in podobno. Skratka, ideološko idealiziran koncept človeka, ki se rodi kot prazen list papirja, je postal nekaj zelo podobnega kreacionističnim trditvam. 

Mit o absolutnem zlu

V filmu Andrej Rubljev slavnega režiserja Andreja Tarkovskega je scena, v kateri Andrej Rubljev prizna svojemu so-bratu, duhovniku, da se mu gabi slikati sceno Poslednje sodbe s peklom, kajti dobro ve, da je strah tisti, s katerim se zaveže in s katerim se manipulira ljudi. 

V današnjem svetu obstaja vsaj en sodobni mit o absolutnem zlu, ki se je utelesil v vseh možnih interpretacijah 2. svetovne vojne in se ga ne da relativizirati iz nobene perspektive. Ta mit je Hitler kot čisto zlo in kot absolutna kategorija.

Če je krščanski mit o poslednji sodbi in o peklu nekaj, kar je v vseh pogledih stvar onostranstva (razen v pogledu skrbi za našo dušo, da ne bi pristala tam), pa je mit o 2. svetovni vojni, ki je bila dobra zaradi popolne zmage nad samim peklenskim zlom, nekaj, kar so naši dedki in babice še živeli. Civilizacija je polna ostankov tega mitološkega boja in povsod so znaki, ki nas spominjajo, da je ta mit še čisto živ.

V članku iz spletnega časopisa "Counter Currents" je prepisan izjemno zanimiv govor Jef-a Costella, ki je objavljen tudi na Publishwall-u v slovenskem prevodu.

V tem govoru je namreč odlično razložena prepletenost mita o 2. svetovni vojni in enakosti. 
Toda v našem premisleku o prepletenosti krščanskega etosa in politične stvarnosti sodobnega sveta bi lahko verjetno k temu prepletu dodali še kakšno od zgoraj naštetih in komentiranih kategorij. Kajti prav tako, kot je 2. svetovna vojna zmaga tistih, ki verjamejo v enakost nad onimi, ki so enakost v izhodišču zanikali, prav tako je to boj med tistimi, ki so pripravljeni pomagat ubogim proti zlim, ki so jih brezkompromisno in brez vsakega vzroka napadli. Ravno tako gre za zmago tistih, ki verjamejo, da je človek nepopisan list papirja proti tistim, ki verjamejo, da je že v izhodišču v veliki meri predestiniran z genetiko. Nenazadnje je to vojna, ki je vzpostavila modernost preko tradicije, ki je torej imela brisanje tradicije v svojem jedru in je v tem smislu bila zmaga "entartate kunst" in izničevanja tradicije, kar je po bistvenih rečeh presenetljivo podobno krščanskemu odnosu do evropskih starih ver. 

Podobna vprašanja o razmerjih evropskih izvornih identitetah so vzniknila na teh področjih etničnih skupin že od prvih močnejših stikov z bližnjim vzhodom v rimskem cesarstvu pa preko cesarjev, ki so začeli sprejemati krščanske ideje. Nekateri misleci in nekateri voditelji so te ideje natančno analizirali (npr. cesar Julijan t.i. "apostat"- odpadnik). Torej se je od rimskih pa vse do srednjeveških (bolj ali manj močnih medsebojnih) trenj med narodi, ki so bili pokristjanjeni ter med cerkvenimi oblastmi do novoveškega delnega razloma s cerkvijo in ponovne uvedbe vere v obliki Rousseaujevih idejnih shem, ki so imele zelo zanimivo pot do samega 20. stoletja in do postmodernizma.